Sir William O’Shaughnessy je bil irski zdravnik, ki je bil zelo znan po svojem znanstvenem delu na področju farmakologije, kemije in izumih na področju telegrafije ter njene uporabe v Indiji. Njegove medicinske raziskave so vodile v razvoj intravenske terapije in uvedle terapevtsko uporabo konoplje (Cannabis Sativa) v zahodno medicino. Zaradi njega je postala konoplja prvo izbira za stanja od migren do epilepsije.
William O’Shaughnessy se je rodil v kraju Limerick, 31. oktobra leta 1809. Kratek čas je študiral na fakulteti Trinity, Dublin, vendar se je pred zaključkom študija preselil na Škotsko. Študiral je forenzično toksikologijo in kemijo ter doktoriral (doktor medicine) leta 1829 na medicinski fakulteti univerze v Edinburgu. Istega leta je tudi postal klinični asistent Williama Alisona.
KEMIJA: EDINBURG IN LONDON
Na O’Shaughnessyja sta imela v 20. letih 19. stoletja velik vpliv takratna profesorja Univerze v Edinburgu, Robert Christison (medicinska sodna praksa) in Thomas Hope (kemija). Prav zato so bila njegova zgodnja dela na področju toksikologije in kemije. Čeprav nimamo močnih dokazov, da se je William O’Shaughnessy udeleževal predavanj teoretične in praktične kemije je jasno, da je kot dodiplomski študent v Edinburgu razvil zanimanje in strokovnost za področje kemije in toksikologije. Leta 1830, pri 21 letih in leto po zaključku študija, je objavil svoj prvi prispevek. Obravnaval je sprejete metode zaznavanja dušikove kisline v forenzičnih primerih. Julija 1830 je objavil svoj drugi prispevek, prav tako na področju forenzične patologije, kjer je poudarjal pomembnost natančnosti v toksikoloških analizah.
Selitev v London
Približno v tem obdobju se je tudi preselil v London, kjer se je pričela naslednja stopnja njegove kariere. Kmalu po prihodu v London je objavil nov prispevek na področju toksikološke kemije, kjer je analiziral uporabljane metode za zaznavanje prisotnosti opija. To je bila zelo pomembna tehnika za tožilstvo v medicinsko-pravnih primerih.
Njegova naslednja aktivnost se je nanašala na svet forenzične kemije v analizi hrane, še posebej pri sladicah. Prispevek je bil objavljen v dnevniku Lancet, maja 1831. Ustanovitelj in urednik dnevnika dr. Thomas Wakley ga je leto prej prosil za izvedbo serije analitičnih raziskav resničnosti in natančnosti nepravilnosti v hrani, kar bi vodilo v učinkovito zaščito javnega zdravja. O’Shaughnessy je analiziral zelene, rdeče, rumene in modre slaščice in v njih našel nevarne substance. Teh substanc ni kvantificiral (merjenje količine substanc), saj se mu je zdelo nevarno in nepotrebno, da so sploh v teh živilih. Poudaril je tudi, da ne bi smele biti sploh dovoljene. Svoje rezultate je tudi poslal vladi.
Prisiljen je bil nadaljevati kariero na področju kemične analize po ugotovitvi, da mu pravila medicinske fakultete ne dovoljujejo opravljati poklica zdravnika v Londonu (ker ni imel licence iz te fakultete). Mladi zdravnik ni bil ambiciozen samo na področju kemične analize ampak tudi akademske forenzične medicine. V arhivih univerzitetne fakultete London so namreč zapisi, da se je neuspešno prijavil za vodjo medicinske sodne prakse v njihovi instituciji.
Ker ni smel izvajati medicine, ga je to vodilo v medicinsko politiko in je postal tajnik skupine, ki bi promovirala Medicinsko fakulteto v Londonu. Gibanje je na žalost propadlo. V njegovem naslednjem izzivu pa mu je zaradi svojega preteklega dela uspelo dobiti vlogo najbolj kvalificiranega znanstvenika za analizo krvi žrtev kolere.
PANDEMIJA KOLERE (1831-1832)
Dejstvo je, da se je prva pandemija kolere pojavila med 1817 in 1823, vendar je še vedno nekaj nestrinjanj glede točnega obdobja druge pandemije. Najverjetneje se je začela leta 1829 in se širila iz Azije skozi Rusijo in ostalo Evropo, ter oktobra 1831 prišla v Britanijo. Države so naredile odbore znanstvenikov in drugih strokovnjakov, ki so se odpravili v Rusijo analizirati stanje. Tam so tudi poskusili najdi terapijo in zdravilo za kolero, saj so vedeli, da se bo razširila na vse dele Evrope. Poročila kažejo na to neverjetnost ter raznolikost predlaganih terapij. Nekaj mesecev po ustanovitvi odbora za zdravje v Britaniji je kolera dosegla Anglijo in 20. oktobra 1831 vzela prvo žrtev v Sunderlandu.
Prav takrat so poslali O’Shaughnessyja na analizo krvi. Ob njegovem povratku je predstavil svoje ugotovitve odboru za zdravje (07. 01. 1832). Poleg podrobne analize preteklega znanja in trenutnega stanja je poudarjal tudi delo raziskovalcev Hermanna in Jaehnichena, ki sta ugotovila, da so žrtve kolere izgubile skoraj 30 % vode v krvi. Pred tem poročilom pa je O’Shaughnessy bral prispevek dr. Stevensa iz zahodne Indije. Ta je opazil, da je kri pri pacientih z rumeno mrzlico navadno temnejša. Pacientom je doziral sol, da je kri postala navadno rdeča. Tako je po mnogih analizah, sodelovanjih ter poskusih, skupaj s Thomasom Aitchison Latta postavil temelje za intravensko nadomestno zdravljenje s tekočino in elektroliti, pri zdravljenju kolere.
DELOVANJE V INDIJI
Leta 1833 ga je pot peljala v delo za »British East India Company« (ni uspel dobiti profesorskega mesta na londonski medicinski univerzi) in se je 8. avgusta tega leta tudi preselil v Kalkuto. Ostal je v Indiji in se kasneje pridružil 72. bengalski domači pehoti. Leta 1835 se je pridružil 10. regimentu bengalske lahke konjenice in tudi postal asistent agentu opija v Biharju. 5. avgusta 1835 pa je postal prvi profesor kemije na medicinski fakulteti v Kalkuti. Služil je v komiteju Materia Medica do 1840 in kasneje bil kemični inšpektor za državo. V tej vlogi je razvil metode za forenzične študije.
Spozna konopljo
Medtem, ko je živel v Indiji je opažal široko uporabo indijske konoplje za raznovrstna zdravstvena stanja, vendar ni nikjer zasledil kakršnekoli uporabe tega zdravila v Evropi. Ker ga je to izjemno zanimalo, je nadaljeval s preučevanjem tradicionalnih indijskih zdravil, kot tudi Sanskrta, perzijskih in arabskih zapisov. Tako si je želel narediti popolno predstavo trenutnega znanja na to temo. Na podlagi dolgih analiz je prišel do sklepa, da ima konoplja izjemno moč stimuliranja prebavnih organov ter vplivanja na cerebralni sistem. Učinek konoplje na uravnavanje bolečine je imel enake pozitivne rezultate v vseh primerih.
William O’Shaughnessy je bil navdušen nad učinki in je pričel z lastnimi študijami na živalih. Uporabljal je t.i. »majoon«, ki je arabska sladica iz konoplje. To sladico je dal psu in poročal, da jo je pojedel z velikim užitkom ter kasneje postal izjemno “pijan”. Drugemu psu pa je ponudil »churrus«, ki je nepalska konopljina smola. Poročal je, da je pes postal »neumen« in zaspan. V vseh primerih je poročal, da so si živali kmalu opomogle in se vrnile v svojo prvotno stanje po nekaj urah.
40 DNI STAR DOJENČEK
Septembra leta 1839, se je William O’Shaughnessy soočil z zelo zanimivim primerom. Nanj sta se obrnila starša 40 dni stare punčke (otrok g. in ga. J.L. iz Kalkute), ki je imela izjemno epilepsijo. Trpela je za konvulzivnimi paroksizmi, ki so se skozi tedne povečevali v svoji frekvenci in intenzivnosti. O’Shaughnessy je uporabil že vse tradicionalne metode in otroku se je stanje samo slabšalo. V tem trenutku je seznanil starša s svojimi poskusi s konopljo ter svojim mnenjem, da lahko razbremeni njunega otroka. Starša sta z veseljem privolila na poskus s konopljo. Konopljino tinkturo so dozirali na otrokov jezik. Zdaj je bil čas za opazovanje.
Posledice uporabe konoplje
William O’Shaughnessy je poročal, da je punčka zaspala v nekaj minutah in spala dolgo časa. Ko se je zbudila, je bila zelo lačna, se brez težav dojila in zaspala nazaj (to je bilo ob 16:00). 1. oktobra ob 9:00 je punčka še vedno spala, vendar je ni bilo težko prebuditi. Srčni utrip, obraz in kožo je imela povsem normalno. V takšnem zaspanem stanju je nadaljevala skupno še 4 dni, brez kakršnihkoli simptomov. Kasneje (23. novembra) pa je poročal, da punčka uživa v robustnem zdravju in ima povrnjen naravni, poln ter srečen izgled.
O tem in mnogo drugih primerih je O’Shaughnessy poročal v »Dublin Journal of Medical Science« ter »London Provincial Medical Journal«. Zaključil je, da je od vseh narkotikov konoplja najbolj varna za uporabo. G. Squire-u na ulici Oxford je poslal večjo količino zaloge in ta mu je obljubil, da bo zadostna količina ekstrakta na voljo kateremukoli zdravniku ali kirurgu, ki bi želel uporabiti to zdravilo. Njegova želja je bila, da bi konopljo obširno in natančno testiral brez favoriziranja in predsodkov. 4 letne izkušnje z zdravljenjem s konopljo so ga prepričale, da nimamo nobenega niti približno enakega zdravila, ki bi imelo takšno antikonvulzivno ter protinevralgično moč. Navdušujoče pa je tudi, da se ob natančnem pregledu teh zgodnjih opažanj z današnjim znanstvenim znanjem in metodami te trditve lahko tudi potrdijo.
Zaradi O’Shaughnessyjevega promoviranja konoplje, kot močno zdravilo, so jo zdravniki na Irskem, v Britaniji, v Evropi in Severni Ameriki pričeli široko uporabljati. Med njimi so bili izjemni zdravniki Michael Donovan, Dominic Corrigan, Edward Birch in Richard Greene, ki so na raznolikih primerih dokazali njeno učinkovitost pri zdravljenju migren, nevropatske bolečine, trigeminalne nevralgije, horeje in odvisnosti z opijem.
Zanimivo je, da z današnjim poznavanjem endokanabinoidnega sistema lahko ovržemo vse dvome, ki jih je morda kdo imel v preteklosti z raziskovanjem konoplje.
VREDNO OMEMBE
Leta 1856 je William O’Shaughnessy prejel viteško odlikovanje s strani kraljice Viktorije za svoje delo v zvezi telegrafom v Indiji. Postal je generalni direktor telegrafov tistega časa. V sledečih letih je pisal o temah povezanih s telegrafijo, vključno s knjigo »Private Codes for Encrypted Telegraphy«. Leta 1860 se je vrnil v Evropo zaradi bolezni, kjer je bilo njegovo stanje nejasno dokler ni umrl za senilno astenijo 8. januarja 1889.
Njegovo delo ne bo nikoli pozabljeno.
Naročite se na naše novičke in všečkajte Facebook stran ter ne zamudite novih zanimivih prispevkov, posebnih ponudb ter ugodnosti. Pretekle prispevke na temo kanabinoidov, konoplje ter vpliva na človeka si lahko preberete na Zmajevem Blogu. Aktualno ponudbo izdelkov pa lahko najdete v naši spletni trgovini.
G. D. C.
26. 10. 2021
